Islam
Na svetu je okrog 1,3 milijarde muslimanov. V glavnem so na Bližnjem vzhodu, severni Afriki in v nekaterih delih Azije. Največ muslimanov pa živi v Indoneziji. Islam je druga za krščanstvom najbolj razširjena religija, število vernikov pa se najhitreje povečuje. Le okoli 18% muslimanov je Arabcev. Največja muslimanska skupnost živi v Indoneziji. 30% muslimanov živi v Indiji, 20% v podsaharski Afriki, 17% v jugovzhodni Aziji, 10% v bivši Sovjetski zvezi in na Kitajskem. Turčija, Iran in Afganistan pa pomenita preostalih 10% ne-Arabcev, živečih na srednjem vzhodu. Muslimanske manjšine živijo v skoraj vseh državah sveta, najštevilčnejše pa so v Rusiji, Indiji in v centralni Afriki. Okoli 7 milijonov muslimanov živi v ZDA.
V Sloveniji se je pri popisu prebivalstva leta 2002 za pripadnike islamske veroizpovedi izreklo 47.488 Slovencev (Statistični urad RS 2002).
Začetek islama sega v 7. stoletje, ko je Mohamed širil novo vero. Sprva ga je ljudstvo zavračalo, zato je leta 622 pobegnil iz Meke v Medino in to je tudi začetek muslimanskega štetja let. Arabci so njegovo vero počasi sprejeli in se povezali med sabo, povezala jih je prav vera in takrat šele govorimo o enotnem ljudstvu, enotni religiji in politični povezanosti. Pred tem so živeli na velikem ozemlju Arabskega polotoka in so bili razdrobljeni pa različnih rodovno- plemenskih skupnostih. Z novo vero pa so se skupnosti počasi povezale med seboj, osvajale vedno nova ozemlja in širile vero. Kmalu se je povezal celoten Arabski polotok, kasneje pa so osvajanja nadaljevali preko severne Afrike vse do vključno Španije.
Muslimani so bili navzven enotni, znotraj pa so se začela nasprotja, ki še zmeraj trajajo, saj prerok ni določil naslednika, kar je kmalu privedlo do trajnega razkola. Trideset let po prerokovi smrti se je umma razcepila na tri dele in tako je vse do danes.
1) suniti (suna pomeni navada, predpis), ki so večinska skupina, zvesti vladajočemu kalifu,
2) šiiti, privrženci družinske linije prvega pravega kalifa Alija,
3) haridžiti (secesionisti), ki so zagovarjali mnenje, da ima skupnost pravico voliti svojega vodjo in ga tudi odstaviti.
Islam je monoteistična religija muslimanov, ki verujejo, da se je bog (preko nadangela Gabrijela) razodel preroku Mohamedu. Razodetje je zabeleženo v koranu, sveti knjigi islama. Islam pomeni pokorščino (bogu), s tem pa je povezan tudi izraz din, ki pomeni »način življenja« in »religijo«.
Mohamedovo sporočilo je ubesedeno v koranu, ki je najčistejši izraz brezpogojnega monoteizma. Nekatere ključne prvine islama bi lahko strnili v naslednjih točkah:
a) Alah je bog, edini bog, je popolnoma svoboden, vseveden in vsemogočen, ne upravlja samo kozmičnih ritmov, marveč tudi življenje ljudi;
b) človek je šibak, vendar ne zaradi morebitnega izvirnega greha, marveč zaradi tega, ker je ustvarjeno bitje;
c) vsako dejanje je pod božjo oblastjo že samo zato, ker se izvede po njegovi zaslugi;
č) islam nima cerkvene organizacije in duhovščine, kot je značilna za krščanstvo;
d) versko življenje urejajo institucije, ki so hkrati pravni predpisi. To je predvsem tako imenovanih »pet stebrov vere«;
e) koran se obrača na vse ljudi in ne samo na svetnike in popolneže, priznava družbene razlike, toda pred ummo so vsi enaki.
Verovanje muslimanov je izraženo v dveh šahaddah (kar v arabščini pomeni »dve trditvi«):
»Ni božanstva razen Boga; Mohamed je Božji prerok«.
Ti trditvi predstavljata enega od stebrov islama in sta pot do islamske vere.
Pet stebrov islama kaže, kako je treba muslimansko verovanje upoštevati v vsakdanjem življenju:
1) Šahada je izjavljanje pripadnosti veri, ponavlja se večkrat na dan: »Ni Boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok«.
2) Salat. To je pet molitev, ki se molijo v arabščini ob zori, takoj po poldnevu, sredi popoldneva, takoj po sončnem zahodu in ko se znoči. Molijo se lahko na vsakem čistem kraju, molijo lahko še z dodatnimi molitvami ob kateremkoli času. Sestojijo iz izrekov korana, ki častijo Alaha in ga prosijo za njegovo vodstvo.
3) Zakat. To je muslimanska obveza, predvsem tistih, ki to zmorejo, da dajo revežem vsako leto najmanj 2,5 % svojih prihrankov in drugih vrednosti.
4) Saum pomeni post. Med devetim muslimanskim mesecem, ramadanom, muslimani podnevi ne uživajo hrane, niti ne pijejo. Opominja jih, da se dobre stvari v življenju lahko uživajo, vendar ne čezmerno. Ramadan je čas za učenje korana, samodiscipline in za dobrodelnost.
5) Hadž je romanje. Muslimani upajo, da bodo vsaj enkrat v življenju romali v Meko, da bi obiskali Kaabo. To je svetišče, ki naj bi ga zgradila Ibrahim in eden njegovih sinov, Ismail. Prišlo je v pozabo, vendar ga je Mohamed obnovil za čaščenje Alaha. Hadž je v dvanajstem muslimanskem mesecu, ko milijoni romarjev potujejo v Meko.
Koran prepoveduje uživanje svinjskega mesa in alkohola, določa zakonsko pravo, postavlja kazni za prestopke in hudodelstva. Prepoveduje tudi izdelovanje verskih podob. V islamu mora biti ženska podrejena moškemu, mora nositi tančico ter skrbeti za otroke in družino. Musliman ima lahko štiri žene, če jih je sposoben preskrbeti in mora z vsemi ravnati enakopravno.
Muslimani morajo živeti po teh načelih, saj, če se jih ne držijo, bodo kaznovani. Od vsake države pa je odvisno, kako spoštujejo širiatsko pravo. V Turčiji, ki je bolj liberalna, se ni treba strogo držati teh pravil.
Mošeje so namenjene skupni molitvi in so središče skupnosti. Poleg glavnega prostora za molitev so še prostori za umivanje, učenje in poučevanje otrok. Zunaj so pogosto vodnjaki. Ob času, določenem za pet dnevnih molitev, kličejo z minaretov izreke iz sune, pogosto tudi z zvočnikom. To je klicanje k molitvi. Oseba, ki recitira verze, se imenuje muezin. Od vseh odraslih muslimanov se pričakuje, da se ob petkih udeležujejo opoldanskih molitev v mošeji. Ženske sedijo v mošeji ločeno od moških. Smer Meke je v mošeji nakazana z obokano nišo ali okrašeno ploščo na steni. Molitev vodi imam, kar pomeni modrec. Imame imenuje mošeja.
Nekatere mošeje imajo na kupoli polmesec ali polmesec in zvezdo. Čeprav polmesec in zvezda nimata verskega pomena, ju povezujejo z islamom: polmesec z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov.
Človekov notranji boj za pošteno življenje se imenuje džihad. Za mnoge muslimane pomeni džihad tudi sveto dolžnost, da s svojim zglednim življenjem spreobračajo v islam. Verujejo, da bi bila svetovna islamska država rešitev za vse težave.
Muslimanska oblačila
Moški in ženske se morajo oblačiti skromno in ne smejo privlačevati nasprotnega spola z razkazovanjem svojega telesa. Ženske naj pokrivajo glavo, roke in noge. Ponekod je nastal za ženske običaj, da imajo v javnosti pokrit tudi obraz, čeprav v islamskih svetih knjigah ni o tem določenih pravil. Vsemu, kar bi ogrožalo družinsko življenje, kot so zunajzakonske zveze, se je treba izogniti. Ženske in moški se ne smejo svobodno sestajati.
Muslimanska prehrana
V islamu mora biti meso halal (dovoljeno), kar pomeni, da je posebej pripravljeno. Med klanjem živali je treba izreči Alahovo ime in kri, ki jo imajo za nečisto, mora odteči. Muslimani ne uživajo svinjine, ker jo imajo za nečisto. Alkohol je prepovedan, ker v pijanosti ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti do Alaha, npr. na molitev.
V Sloveniji se je pri popisu prebivalstva leta 2002 za pripadnike islamske veroizpovedi izreklo 47.488 Slovencev (Statistični urad RS 2002).
Začetek islama sega v 7. stoletje, ko je Mohamed širil novo vero. Sprva ga je ljudstvo zavračalo, zato je leta 622 pobegnil iz Meke v Medino in to je tudi začetek muslimanskega štetja let. Arabci so njegovo vero počasi sprejeli in se povezali med sabo, povezala jih je prav vera in takrat šele govorimo o enotnem ljudstvu, enotni religiji in politični povezanosti. Pred tem so živeli na velikem ozemlju Arabskega polotoka in so bili razdrobljeni pa različnih rodovno- plemenskih skupnostih. Z novo vero pa so se skupnosti počasi povezale med seboj, osvajale vedno nova ozemlja in širile vero. Kmalu se je povezal celoten Arabski polotok, kasneje pa so osvajanja nadaljevali preko severne Afrike vse do vključno Španije.
Muslimani so bili navzven enotni, znotraj pa so se začela nasprotja, ki še zmeraj trajajo, saj prerok ni določil naslednika, kar je kmalu privedlo do trajnega razkola. Trideset let po prerokovi smrti se je umma razcepila na tri dele in tako je vse do danes.
1) suniti (suna pomeni navada, predpis), ki so večinska skupina, zvesti vladajočemu kalifu,
2) šiiti, privrženci družinske linije prvega pravega kalifa Alija,
3) haridžiti (secesionisti), ki so zagovarjali mnenje, da ima skupnost pravico voliti svojega vodjo in ga tudi odstaviti.
Islam je monoteistična religija muslimanov, ki verujejo, da se je bog (preko nadangela Gabrijela) razodel preroku Mohamedu. Razodetje je zabeleženo v koranu, sveti knjigi islama. Islam pomeni pokorščino (bogu), s tem pa je povezan tudi izraz din, ki pomeni »način življenja« in »religijo«.
Mohamedovo sporočilo je ubesedeno v koranu, ki je najčistejši izraz brezpogojnega monoteizma. Nekatere ključne prvine islama bi lahko strnili v naslednjih točkah:
a) Alah je bog, edini bog, je popolnoma svoboden, vseveden in vsemogočen, ne upravlja samo kozmičnih ritmov, marveč tudi življenje ljudi;
b) človek je šibak, vendar ne zaradi morebitnega izvirnega greha, marveč zaradi tega, ker je ustvarjeno bitje;
c) vsako dejanje je pod božjo oblastjo že samo zato, ker se izvede po njegovi zaslugi;
č) islam nima cerkvene organizacije in duhovščine, kot je značilna za krščanstvo;
d) versko življenje urejajo institucije, ki so hkrati pravni predpisi. To je predvsem tako imenovanih »pet stebrov vere«;
e) koran se obrača na vse ljudi in ne samo na svetnike in popolneže, priznava družbene razlike, toda pred ummo so vsi enaki.
Verovanje muslimanov je izraženo v dveh šahaddah (kar v arabščini pomeni »dve trditvi«):
»Ni božanstva razen Boga; Mohamed je Božji prerok«.
Ti trditvi predstavljata enega od stebrov islama in sta pot do islamske vere.
Pet stebrov islama kaže, kako je treba muslimansko verovanje upoštevati v vsakdanjem življenju:
1) Šahada je izjavljanje pripadnosti veri, ponavlja se večkrat na dan: »Ni Boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok«.
2) Salat. To je pet molitev, ki se molijo v arabščini ob zori, takoj po poldnevu, sredi popoldneva, takoj po sončnem zahodu in ko se znoči. Molijo se lahko na vsakem čistem kraju, molijo lahko še z dodatnimi molitvami ob kateremkoli času. Sestojijo iz izrekov korana, ki častijo Alaha in ga prosijo za njegovo vodstvo.
3) Zakat. To je muslimanska obveza, predvsem tistih, ki to zmorejo, da dajo revežem vsako leto najmanj 2,5 % svojih prihrankov in drugih vrednosti.
4) Saum pomeni post. Med devetim muslimanskim mesecem, ramadanom, muslimani podnevi ne uživajo hrane, niti ne pijejo. Opominja jih, da se dobre stvari v življenju lahko uživajo, vendar ne čezmerno. Ramadan je čas za učenje korana, samodiscipline in za dobrodelnost.
5) Hadž je romanje. Muslimani upajo, da bodo vsaj enkrat v življenju romali v Meko, da bi obiskali Kaabo. To je svetišče, ki naj bi ga zgradila Ibrahim in eden njegovih sinov, Ismail. Prišlo je v pozabo, vendar ga je Mohamed obnovil za čaščenje Alaha. Hadž je v dvanajstem muslimanskem mesecu, ko milijoni romarjev potujejo v Meko.
Koran prepoveduje uživanje svinjskega mesa in alkohola, določa zakonsko pravo, postavlja kazni za prestopke in hudodelstva. Prepoveduje tudi izdelovanje verskih podob. V islamu mora biti ženska podrejena moškemu, mora nositi tančico ter skrbeti za otroke in družino. Musliman ima lahko štiri žene, če jih je sposoben preskrbeti in mora z vsemi ravnati enakopravno.
Muslimani morajo živeti po teh načelih, saj, če se jih ne držijo, bodo kaznovani. Od vsake države pa je odvisno, kako spoštujejo širiatsko pravo. V Turčiji, ki je bolj liberalna, se ni treba strogo držati teh pravil.
Mošeje so namenjene skupni molitvi in so središče skupnosti. Poleg glavnega prostora za molitev so še prostori za umivanje, učenje in poučevanje otrok. Zunaj so pogosto vodnjaki. Ob času, določenem za pet dnevnih molitev, kličejo z minaretov izreke iz sune, pogosto tudi z zvočnikom. To je klicanje k molitvi. Oseba, ki recitira verze, se imenuje muezin. Od vseh odraslih muslimanov se pričakuje, da se ob petkih udeležujejo opoldanskih molitev v mošeji. Ženske sedijo v mošeji ločeno od moških. Smer Meke je v mošeji nakazana z obokano nišo ali okrašeno ploščo na steni. Molitev vodi imam, kar pomeni modrec. Imame imenuje mošeja.
Nekatere mošeje imajo na kupoli polmesec ali polmesec in zvezdo. Čeprav polmesec in zvezda nimata verskega pomena, ju povezujejo z islamom: polmesec z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov.
Človekov notranji boj za pošteno življenje se imenuje džihad. Za mnoge muslimane pomeni džihad tudi sveto dolžnost, da s svojim zglednim življenjem spreobračajo v islam. Verujejo, da bi bila svetovna islamska država rešitev za vse težave.
Muslimanska oblačila
Moški in ženske se morajo oblačiti skromno in ne smejo privlačevati nasprotnega spola z razkazovanjem svojega telesa. Ženske naj pokrivajo glavo, roke in noge. Ponekod je nastal za ženske običaj, da imajo v javnosti pokrit tudi obraz, čeprav v islamskih svetih knjigah ni o tem določenih pravil. Vsemu, kar bi ogrožalo družinsko življenje, kot so zunajzakonske zveze, se je treba izogniti. Ženske in moški se ne smejo svobodno sestajati.
Muslimanska prehrana
V islamu mora biti meso halal (dovoljeno), kar pomeni, da je posebej pripravljeno. Med klanjem živali je treba izreči Alahovo ime in kri, ki jo imajo za nečisto, mora odteči. Muslimani ne uživajo svinjine, ker jo imajo za nečisto. Alkohol je prepovedan, ker v pijanosti ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti do Alaha, npr. na molitev.