ZAČETEK OTOMANSKEGA IMPERIJA
Začetek imperija sega v leto 1071, ko so Turki Seldžuki povsem razbili zelo oslabelo bizantinsko vojsko in prišli pred Carigrad. Turška država Osmanov je vztrajno zasedala ozemlja Bizantincev, ki so bili oslabljeni zaradi križarskega oplenjena v četrti križarski vojni. Tako so leta 1354 zasedli Galipoli, prvo evropsko ozemlje, nato pa do leta 1389 zasedli že dobršen del Bolgarije in Makedonije. Srbija je bila poražena leta 1389 na Kosovu. Carigrad je padel 1453, leta 1461 pa Trapezunt in z njem zadnji ostanek vzhodnorimskega cesarstva.
VRHUNEC IMPERIJA
V 20. in 30. letih 15. stoletja so si Turki podjarmili Vlaško, Srbijo in Bosno. Leta 1521 so turške sile zavzele Beograd. Po veliki turški zmagi pri Mohaču leta 1526 in dodatnih osvojitvah 1538 so Turki prodrli še bolj proti zahodu, podjarmili celotno Bosno in velik del Hrvaške. Ob notranjih bojih za prevzem ogrskega nasledstva so Turki izkoristili notranja nesoglasja in zasedli velik del Ogrske z Budimpešto. Tako so Turki po premirju leta 1568 zasedli ozemlja v črti, od sredine otoka Paga, mimo Zagreba do Blatnega jezera ter zahodno od Budimpešte do sredine Slovaške in nato do Srbije, skoraj celotno panonsko nižino. Leta 1664 so Turki obvladovali največ evropskega ozemlja, potem ko so zasedli zahodno Transilvanijo, ki je bila oslabljena od bojev za poljsko krono.
ZATON IMPERIJA V EVROPI
Od konca 16. stoletja je moč turškega cesarstva vedno bolj slabela, ekonomski in tehnični napredek Evrope je bil čedalje večji, turška država pa je vse bolj zaostajala. Do leta 1699 so Habsburžani izrinili Turke skoraj iz celotne panonske nižine, do leta 1718 pa začasno pridobili velik del Srbije, Vlaške in severne Bosne. Z zmago v vojni s Turčijo 1768-74 je Rusija dobila Krim, pokroviteljstvo nad Moldavijo in Vlaško, postala pa je tudi zaščitnica vseh pravoslavnih prebivalcev Turčije. Vzhodno vprašanje je postalo za skoraj 150 let eno od osnovnih vprašanj evropske diplomacije. Gre za problem t. i. bolnika ob Bosporju, to je turškega cesarstva, ki je vse bolj propadalo. Za njegovo nasledstvo so se potegovale vse evropske velesile, postalo je stalno žarišče nestabilnosti na območju jugovzhodne Evrope in vzrok za nekaj vojn. S propadanjem turškega cesarstva je v ospredje stopalo tudi narodno buditeljsko gibanje ter osvobajanje balkanskih narodov, ki so v 19. stoletju drug za drugim ustanavljali svoje države. Ob začetku 19. stoletja so Britanci, Francozi in Rusi podprli grški odpor proti Turkom, kar je 1830 pripeljalo do grške neodvisnosti. Srbija si je leta 1817 izbojevala avtonomijo, Vlaška in Moldavija pa leta 1829, od 1861 sta združeni kot Romunija. Leta 1878 je Turčija v Evropi že močno hirala. Avstro-Ogrska je zasedla celotno Bosno, ter velik del Črne gore in jugozahodne Srbije. Črna gora, razširjena Srbija in Romunija so postale neodvisne, Bolgarija je novo nastala država na tem območju, ki se je leta 1885 še razširila na jug. Že ob koncu 18. stoletja pa je začelo v turškem cesarstvu vreti ne le na Balkanskem polotoku, pač pa tudi v Kurdistanu, Gruziji, Armeniji in na Arabskem polotoku. Tehnično je vojska ostala na ravni 16. stoletja in to je bil glavni vzrok porazov. Prva balkanska vojna je prinesla dokončen udarec Turčiji. Grčija se je razširila do Soluna, Srbija do Ohrida, tako sta Bolgariji preprečili, da bi na zahodu zasedla po sanstefanskem sporazumu 1878 določena ozemlja. Na jugu pa je Bolgarija zasedla dogovorjeno do egejskega morja. Druga balkanska vojna 1913 pomeni le popravek meja med novo nastalimi državami. Bolgarija, ki sta jo na zahodu prevarali Srbija in Grčija, je užaljeno hotela zasesti obljubljena ozemlja. Srbija in Grčija sta na napad odgovorili in si razdelili jugozahodno ozemlje Bolgarije. Njeno šibkost so izkoristili tudi Turki, ki so ponovno zasedli bolgarski jugovzhod. Po tej vojni so meje na Balkanu ostale domala nespremenjene do danes.
SODOBNA TURČIJA
ATATÜRK
Grška zasedba Izmirja 15. maja 1919 je med v vojni premaganimi, dotlej v usodo vdanimi Turki, sprožila krepitev odpora proti antantnim zaveznikom, zlasti pa Grčiji, s katero so se občasno spopadali že vse od začetka grške vojne za neodvisnost leta 1821. Odpor je od začetka organiziral in vodil v Solunu rojeni oficir sultanove vojske Mustafa Kemal, pozneje znan kot Atatürk. Sultanova vlada, ki je pod skrbnim nadzorom antante lahko naprej vladala v Carigradu, ga je zaradi vmešavanja v politiko kot mnoge podobne oficirje poslala v vzhodno Anatolijo po naključju prav na dan, ko je Grčija zasedla Smirno. Turčija naj bi sicer po prvotnih načrtih zaveznikov izgubila še mnoga druga ozemlja, ki ji pripadajo danes, vendar pa je bil glavni motiv za upor vendarle grška zasedba dela Male Azije z mestoma Izmir in Ayvali ter ca. 200 kilometrskim pasom zaledja. V drugi polovici leta 1919 so se na zasedenem ozemlju začele vrstiti turške partizanske akcije, ki so postajale čedalje močnejše. Kemalova vojska je bila povsem ločena od sultanovega nadzora in vse bolj jasno je bilo, da ne glede na podpis mirovne pogodbe iz Sevresa (avgusta 1920), ki jo je podpisala sultanova vlada in priznala petletni grški mandat v Smirni, ki bi mu sledil plebiscit, Grčija v Smirni ne more ostati, ne da bi vojaško zlomila Kemala. Po pogodbi bi zavezniško ladjevje zavzelo Istanbul. Italijani so zavzeli južno obalo, Kurdi in Armenci pa velik del vzhoda. Grki so zavzeli Tracijo in Izmir. Ko otomanski parlament ni potrdil sporazuma je Visoki svet zaveznikov v Parizu ponudil Grkom, da vzpostavijo red v Anatoliji. A niso računali na Kemal paša. Bil je na čelu turškega nacionalnega gibanja za moderno, sekularizirano družbo. Njegovo poveljstvo je bilo v Anakri v osrčju Turčije. Atatürk je bil zagrizen nasprotnik sultanov. Bil je tudi junak bitke pri Galipoliju. Ofenziva proti vse močnejšemu Kemalu je bila nujna, dokler ta ne bi postal nepremagljiv. Na angleško pomoč se Grčija ni mogla več zanašati. V letu 1921 je z omejeno ofenzivo poskusila že dvakrat. Julija 1921 je začela najbolj obsežno operacijo dotlej. Turki so se pod pritiskom napadalcev stežka odločili za umik vse do reke Sakarya, ca. 100 km zahodno od Ankare. Bližina Ankare jim je bila v pomoč pri oskrbi, za razliko od Grkov z zelo razvlečenimi oskrbovalnimi potmi. Tu so Turki pripravili močno obrambo in avgusta in septembra 1921 v tritedenski zelo zagrizeni in krvavi bitki porazili Grke. Ti so se morali umakniti na izhodiščne položaje, še vedno globoko v notranjosti Anatolije. Tu je fronta obmirovala za skoraj leto dni. Grkom je bilo že jeseni 1921 povsem jasno, da vojaška zmaga ni več mogoča, razen ob izdatni podpori Velike Britanije, na katero pa so čakali zaman. Tudi umik iz Male Azije ni bil mogoč iz političnih razlogov. Na bojiščih je bilo sicer vse do poznega poletja 1922 zatišje, vendar pa sta okupacija obsežnega ozemlja s slabo infrastrukturo ter vzdrževanje zelo razvlečene frontne črte povsem izčrpali Grčijo. Turška ofenziva, ki jo je Kemal ukazal v strahu pred angleško pomočjo Grkom, se je pričela 26. avgusta 1922 pri mestu Afyon. Grška obramba se je sesula v nekaj dneh in začel se je dolg in kaotičen umik proti zahodu. Sporazum je bil sklenjen 24. junija 1923 v Lausanni v Švici in je končal dobro desetletje vojskovanja na Balkanu. Na zahodu je z njim Turčija dobila današnje meje. Sultanat je bil ukinjen, Kemal Atatürk je postal predsednik turške republike.
KEMALIZEM
Prvi predsednik republike Mustafa Kemal Atatürk je zagovarjal 6 temeljnih principov: reformizem, republikanstvo, načela ljudske stranke, sekularizem, nacionalizem in načrtno vodeno (plansko) gospodarstvo.
a) Republikanizem – kemalistične reforme so v Turčiji pomenile pravo politično revolucijo. Iz dela multinacionalnega otomanskega imperija se je rodila Turčija, kot država ene nacije – Turkov. Kemalizem verjame, da le republikanizem lahko odraža želje turškega naroda.
b) Populizem – Kemalistična revolucija je bila predvsem socialna revolucija v smislu njenih ciljev. Turška elita, zbrana okoli Atatürk, se je odločila, da bo turški narod popeljala iz vzhodnjaškega nazadnjaštva v zahodnjaški napredek – in to socialno, politično, kulturno in ekonomsko. Predvsem je tukaj pomemben del, to je boj za emancipacijo žensk, ki so volilno pravico v Turčiji dobile že leta 1934. Prav tako pa se poudarja vloga kmeta, kot človeka, ki je resnični gospodar Turčije in njene zemlje.
c) Sekularizem – ni pomenil le ločitve religije in države, ampak tudi ločitev religije od šolstva, kulture in pravnih zadev. To pa ni bilo gibanje, ki bi bilo ateistično ali proti bogu, bilo je le protiklerikalno. Tako kemalizem podpira moderen Islam, zavrača pa konservativen islam, ki je ovira pri razvoju in modernizmu.
č) Reformizem – ali tudi revolucionizem. Pomenil je predvsem to, da je Turčija naredila reforme, ki so ostarele, tradicionalne institucije zamenjale z modernimi.
Reformizem govori tudi o stalni potrebi po spreminjanju turške družbe in njeni usmeritvi proti zahodnim idealom.
d) Nacionalizem – Kemalistični nacionalizem je bil predvsem v službi ohranitve lastne nacije pred zahodnimi okupatorji po I.svetovni vojni. Na trenutke je dobil tudi rasistične tendence (proti Armencem in Grkom). Turški nacionalizem se je kazal predvsem v svojem antiimperializmu ter bojazni prevlade nekega razreda ali dinastije v sami Turčiji.
e) Statizem – predvsem opravičuje glavno in interventno vlogo države v regulaciji vsakdanjega življenja. To se je čutilo predvsem v posegih v ekonomijo (veliki projekti, kot so jezovi, elektrarne itd.). Turška država je bila tako lastnik večine industrije (Sansal 2006č).
Ti principi so bili dokončni in nespremenljivi, usmerjajoč republiko in zapisani v ustavi.
Atatürk se je pri svojih reformah države, najbolj osredotočil na sekularizem in nacionalizem. Pod njegovo vladavino je bil sprejet švicarski civilni zakonik, ukinjen je bil sultanat in kalifat ter ustanovljena republika, odpravljeno šariatsko pravo, ukinjena so bila religiozna sodišča, verske bratovščine (Mevlana), religiozne šole (Medres), koran je bil preveden v turščino, prevzeli so latinsko pisavo, kot dan počitka so zamenjali petek z nedeljo, zamenjali tradicionalna oblačila z zahodnjaškimi (fez, ruta), ženske so dobile volilno pravico (1936) in pravico kandidiranja za volitve v narodno skupščino
RAZVOJ TURČIJE
Turčija je kot naslednica otomanskega imperija leta 1908 z revolucijo postala ustavna monarhija, 29. oktobra 1923 pa se je preoblikovala v republiko Turčijo. Takrat so bili narejeni prvi koraki h kasnejšim številnim socialnim, političnim in ekonomskim reformam. Parlamentarni sistem so uvedli že pred več kot sto leti. Posvetno, od religije ločeno ustavo in velikopotezne reforme socialnega reda in sistema je uvedel Mustafa Kemal Atatürk (ki je leta 1923 z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko in tako ustanovil sodobno republiko Turčijo), vodja turškega osvobodilnega gibanja po prvi svetovni vojni in
prvi predsednik nove republike (Rep. of Turkey 2006). Sekularizacija in zakonska zaščita demokratičnih pravic sta dva dosežka, zaradi katerih je Turčija velikopred svojimi današnjimi sosedi. Vsaka socialna in institucionalna sprememba vpliva tudi na okolje. Reforme v prvi polovici 20. stoletja so pospešile modernizacijo življenja. Spremljale pa so jo stalna skrb za ohranitev tradicije in kulture. Spremembe v okolju so bile vidne, vendar še zdaleč niso imele novodobnih razsežnosti. »Do druge svetovne vojne je bila Turčija enostrankarska republika. Bilo je nekaj poskusov sestavljanja opozicije, a niso bili uspešni. 1946. se je zgodil prvi poskus večstrankarskih volitev. Ni uspel, čeprav je postalo očitno, da so glasovi rasli tudi opoziciji«.
Od leta 1923 do 1946 je za Turčijo značilno enostrankarstvo - Turška republikanska ljudska stranka – za katero je bila značilna, za tiste čase, močno demokratična politika. Leta 1938 je Mustafa Kemal Atatürk umrl. Naslednji predsednik je postal Ismet Inonu, človek, ki se je zavzel, da bo nadaljeval enako politiko, kot jo je vodil prejšnji predsednik Atatürk. Inonu je bil tisti, ki je v Turčiji prekinil z enostrankarstvom in dovolil prve opozicijske stranke - leta 1945. Prva opozicijska stranka je postala Demokratska stranka Turčije, stranka »malih ljudi«. Leta 1950 je ta stranka na volitvah dobila večino glasov in si tako zagotovila oblast in večino v skupščini. Demokratska stranka je na čelu s svojim predsednikom Adnanom Mendresom hotela zopet vzpostaviti enostrankarstvo in zaustaviti razvoj demokracije, kar ni bilo ravno težko, saj je bilo to po ustavi iz leta 1924 povsem legitimno. Zgodnja 50. leta 20. stoletja štejemo v zlato dobo Menderesove vladavine: Demokratska stranka je izkoriščala vero v politične razloge – ustanavljala je npr.verske šole, povečala proračun za gradnjo verskih objektov ter je dovoljevala rivalstvo med različnimi fundamentalističnimi verskimi gibanji. Poleg tega je močno cenzurirala tisk, omejevala pojavljanje opozicijskih strank v medijih in jih nadzorovala. Nasilni protesti in civilni vojaški udari so tako postali edino možno sredstvo za izražanje nestrinjanja in oponiranja oblasti. V začetku 60. let so se razplamtele številne študentske demonstracije, saj je oblast postajala vse bolj avtoritarna, opozicija pa je bila popolnoma zadušena. Proti državnemu sekularizmu pa so se vse bolj obračala tudi fundamentalistična verska gibanja. Turčija je bila v totalnem kaosu. Vojska, braniteljica države in ustave od dneva ustanovitve republike, je 27. maja 1960 v državi prevzela oblast. Obljubila je novo ustavo in vrnitev oblasti svobodno izvoljeni civilni vladi. Razpustila je parlament, zaprla člane Demokratske stranke in sodila njenim vodjem. Menderes je bil še z dvema svojima ministroma usmrčen. Mnogi pa pravijo, da naj bi šlo bolj za politično kot pravno dejanje. Leta 1961 je bila osnovana nova ustava, k osnovanju katere je vojaška vlada povabila ugledne akademike, predvsem iz krogov nekdanje Republikanske ljudske stranke. Z novo ustavo so bili položeni temelji za nov dvodomni parlament, neodvisno sodstvo, ustanovitev ustavnega sodišča in nacionalnega varnostnega sveta. Položeni so bili temelji svobodne in demokratične družbe. Še istega leta so bile razpisane nove volitve v Veliko narodno skupščino. Demokratska stranka po teh volitvah v parlament sicer ni prišla, ostalo pa je njeno politično zaledje. Njen duh in vpliv se je čutil v Stranki pravičnosti in razvoja, ki je zagovarjala nekatere interese te stranke. Oblast je bila razdeljena na dva pola: Republikansko ljudsko stranko in Stranko pravičnosti in razvoja, s katerima je v Turčiji sledila doba korenitih socialnih, ekonomskih in demografskih sprememb, ki so se začele v začetku 80. let.
MODERNA TURČIJA
V državi živi 72 milijonov ljudi. Uradni jezik je turščina. Treba je vedeti, da narodnostne manjšine nimajo uradnega statusa. Največ je Kurdov; obsegajo 20% populacije, živijo pa v vzhodni Anatoliji. Skoraj vsi prebivalci so muslimani (suniti) 99%, v državi pa živi še okoli 1% judov in kristjanov (največ pravoslavnih). Gre za demografsko mlado prebivalstvo.
Po 2. svetovni vojni se je začelo močno preseljevanje na urbana območja, kjer živi že skoraj 70 odstotkov ljudi. Republika, ki jo je ustanovil Atatürk, sooblikovali pa njegovi nasledniki, je danes radikalno drugačna od tiste imperialne turške republike za časa otomanskega cesarstva. Turčija je upravno razdeljena na 79 provinc z upravnim središčem v Ankari.
Turčija kot proevropsko usmerjena država se je začela demokratizirati, saj je bilo povezovanje z Evropo pogojeno z demokratizacijo političnega sistema in uveljavljanja človekovih pravic ter svoboščin.
Za turško republiko je po zadnji, še danes veljavni ustavi, ki je bila sprejeta leta 1982, značilen sistem parlamentarne demokracije. Je članica različnih povezav in zvez: ustanovna članica OECD-ja, članica Združenih narodov, zveze NATO (od leta 1952), Evropskega sveta, Združenja islamske konference in pridružena članica Evropske unije.
prirejeno po http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Kunc-Gregor.PDF
Začetek imperija sega v leto 1071, ko so Turki Seldžuki povsem razbili zelo oslabelo bizantinsko vojsko in prišli pred Carigrad. Turška država Osmanov je vztrajno zasedala ozemlja Bizantincev, ki so bili oslabljeni zaradi križarskega oplenjena v četrti križarski vojni. Tako so leta 1354 zasedli Galipoli, prvo evropsko ozemlje, nato pa do leta 1389 zasedli že dobršen del Bolgarije in Makedonije. Srbija je bila poražena leta 1389 na Kosovu. Carigrad je padel 1453, leta 1461 pa Trapezunt in z njem zadnji ostanek vzhodnorimskega cesarstva.
VRHUNEC IMPERIJA
V 20. in 30. letih 15. stoletja so si Turki podjarmili Vlaško, Srbijo in Bosno. Leta 1521 so turške sile zavzele Beograd. Po veliki turški zmagi pri Mohaču leta 1526 in dodatnih osvojitvah 1538 so Turki prodrli še bolj proti zahodu, podjarmili celotno Bosno in velik del Hrvaške. Ob notranjih bojih za prevzem ogrskega nasledstva so Turki izkoristili notranja nesoglasja in zasedli velik del Ogrske z Budimpešto. Tako so Turki po premirju leta 1568 zasedli ozemlja v črti, od sredine otoka Paga, mimo Zagreba do Blatnega jezera ter zahodno od Budimpešte do sredine Slovaške in nato do Srbije, skoraj celotno panonsko nižino. Leta 1664 so Turki obvladovali največ evropskega ozemlja, potem ko so zasedli zahodno Transilvanijo, ki je bila oslabljena od bojev za poljsko krono.
ZATON IMPERIJA V EVROPI
Od konca 16. stoletja je moč turškega cesarstva vedno bolj slabela, ekonomski in tehnični napredek Evrope je bil čedalje večji, turška država pa je vse bolj zaostajala. Do leta 1699 so Habsburžani izrinili Turke skoraj iz celotne panonske nižine, do leta 1718 pa začasno pridobili velik del Srbije, Vlaške in severne Bosne. Z zmago v vojni s Turčijo 1768-74 je Rusija dobila Krim, pokroviteljstvo nad Moldavijo in Vlaško, postala pa je tudi zaščitnica vseh pravoslavnih prebivalcev Turčije. Vzhodno vprašanje je postalo za skoraj 150 let eno od osnovnih vprašanj evropske diplomacije. Gre za problem t. i. bolnika ob Bosporju, to je turškega cesarstva, ki je vse bolj propadalo. Za njegovo nasledstvo so se potegovale vse evropske velesile, postalo je stalno žarišče nestabilnosti na območju jugovzhodne Evrope in vzrok za nekaj vojn. S propadanjem turškega cesarstva je v ospredje stopalo tudi narodno buditeljsko gibanje ter osvobajanje balkanskih narodov, ki so v 19. stoletju drug za drugim ustanavljali svoje države. Ob začetku 19. stoletja so Britanci, Francozi in Rusi podprli grški odpor proti Turkom, kar je 1830 pripeljalo do grške neodvisnosti. Srbija si je leta 1817 izbojevala avtonomijo, Vlaška in Moldavija pa leta 1829, od 1861 sta združeni kot Romunija. Leta 1878 je Turčija v Evropi že močno hirala. Avstro-Ogrska je zasedla celotno Bosno, ter velik del Črne gore in jugozahodne Srbije. Črna gora, razširjena Srbija in Romunija so postale neodvisne, Bolgarija je novo nastala država na tem območju, ki se je leta 1885 še razširila na jug. Že ob koncu 18. stoletja pa je začelo v turškem cesarstvu vreti ne le na Balkanskem polotoku, pač pa tudi v Kurdistanu, Gruziji, Armeniji in na Arabskem polotoku. Tehnično je vojska ostala na ravni 16. stoletja in to je bil glavni vzrok porazov. Prva balkanska vojna je prinesla dokončen udarec Turčiji. Grčija se je razširila do Soluna, Srbija do Ohrida, tako sta Bolgariji preprečili, da bi na zahodu zasedla po sanstefanskem sporazumu 1878 določena ozemlja. Na jugu pa je Bolgarija zasedla dogovorjeno do egejskega morja. Druga balkanska vojna 1913 pomeni le popravek meja med novo nastalimi državami. Bolgarija, ki sta jo na zahodu prevarali Srbija in Grčija, je užaljeno hotela zasesti obljubljena ozemlja. Srbija in Grčija sta na napad odgovorili in si razdelili jugozahodno ozemlje Bolgarije. Njeno šibkost so izkoristili tudi Turki, ki so ponovno zasedli bolgarski jugovzhod. Po tej vojni so meje na Balkanu ostale domala nespremenjene do danes.
SODOBNA TURČIJA
ATATÜRK
Grška zasedba Izmirja 15. maja 1919 je med v vojni premaganimi, dotlej v usodo vdanimi Turki, sprožila krepitev odpora proti antantnim zaveznikom, zlasti pa Grčiji, s katero so se občasno spopadali že vse od začetka grške vojne za neodvisnost leta 1821. Odpor je od začetka organiziral in vodil v Solunu rojeni oficir sultanove vojske Mustafa Kemal, pozneje znan kot Atatürk. Sultanova vlada, ki je pod skrbnim nadzorom antante lahko naprej vladala v Carigradu, ga je zaradi vmešavanja v politiko kot mnoge podobne oficirje poslala v vzhodno Anatolijo po naključju prav na dan, ko je Grčija zasedla Smirno. Turčija naj bi sicer po prvotnih načrtih zaveznikov izgubila še mnoga druga ozemlja, ki ji pripadajo danes, vendar pa je bil glavni motiv za upor vendarle grška zasedba dela Male Azije z mestoma Izmir in Ayvali ter ca. 200 kilometrskim pasom zaledja. V drugi polovici leta 1919 so se na zasedenem ozemlju začele vrstiti turške partizanske akcije, ki so postajale čedalje močnejše. Kemalova vojska je bila povsem ločena od sultanovega nadzora in vse bolj jasno je bilo, da ne glede na podpis mirovne pogodbe iz Sevresa (avgusta 1920), ki jo je podpisala sultanova vlada in priznala petletni grški mandat v Smirni, ki bi mu sledil plebiscit, Grčija v Smirni ne more ostati, ne da bi vojaško zlomila Kemala. Po pogodbi bi zavezniško ladjevje zavzelo Istanbul. Italijani so zavzeli južno obalo, Kurdi in Armenci pa velik del vzhoda. Grki so zavzeli Tracijo in Izmir. Ko otomanski parlament ni potrdil sporazuma je Visoki svet zaveznikov v Parizu ponudil Grkom, da vzpostavijo red v Anatoliji. A niso računali na Kemal paša. Bil je na čelu turškega nacionalnega gibanja za moderno, sekularizirano družbo. Njegovo poveljstvo je bilo v Anakri v osrčju Turčije. Atatürk je bil zagrizen nasprotnik sultanov. Bil je tudi junak bitke pri Galipoliju. Ofenziva proti vse močnejšemu Kemalu je bila nujna, dokler ta ne bi postal nepremagljiv. Na angleško pomoč se Grčija ni mogla več zanašati. V letu 1921 je z omejeno ofenzivo poskusila že dvakrat. Julija 1921 je začela najbolj obsežno operacijo dotlej. Turki so se pod pritiskom napadalcev stežka odločili za umik vse do reke Sakarya, ca. 100 km zahodno od Ankare. Bližina Ankare jim je bila v pomoč pri oskrbi, za razliko od Grkov z zelo razvlečenimi oskrbovalnimi potmi. Tu so Turki pripravili močno obrambo in avgusta in septembra 1921 v tritedenski zelo zagrizeni in krvavi bitki porazili Grke. Ti so se morali umakniti na izhodiščne položaje, še vedno globoko v notranjosti Anatolije. Tu je fronta obmirovala za skoraj leto dni. Grkom je bilo že jeseni 1921 povsem jasno, da vojaška zmaga ni več mogoča, razen ob izdatni podpori Velike Britanije, na katero pa so čakali zaman. Tudi umik iz Male Azije ni bil mogoč iz političnih razlogov. Na bojiščih je bilo sicer vse do poznega poletja 1922 zatišje, vendar pa sta okupacija obsežnega ozemlja s slabo infrastrukturo ter vzdrževanje zelo razvlečene frontne črte povsem izčrpali Grčijo. Turška ofenziva, ki jo je Kemal ukazal v strahu pred angleško pomočjo Grkom, se je pričela 26. avgusta 1922 pri mestu Afyon. Grška obramba se je sesula v nekaj dneh in začel se je dolg in kaotičen umik proti zahodu. Sporazum je bil sklenjen 24. junija 1923 v Lausanni v Švici in je končal dobro desetletje vojskovanja na Balkanu. Na zahodu je z njim Turčija dobila današnje meje. Sultanat je bil ukinjen, Kemal Atatürk je postal predsednik turške republike.
KEMALIZEM
Prvi predsednik republike Mustafa Kemal Atatürk je zagovarjal 6 temeljnih principov: reformizem, republikanstvo, načela ljudske stranke, sekularizem, nacionalizem in načrtno vodeno (plansko) gospodarstvo.
a) Republikanizem – kemalistične reforme so v Turčiji pomenile pravo politično revolucijo. Iz dela multinacionalnega otomanskega imperija se je rodila Turčija, kot država ene nacije – Turkov. Kemalizem verjame, da le republikanizem lahko odraža želje turškega naroda.
b) Populizem – Kemalistična revolucija je bila predvsem socialna revolucija v smislu njenih ciljev. Turška elita, zbrana okoli Atatürk, se je odločila, da bo turški narod popeljala iz vzhodnjaškega nazadnjaštva v zahodnjaški napredek – in to socialno, politično, kulturno in ekonomsko. Predvsem je tukaj pomemben del, to je boj za emancipacijo žensk, ki so volilno pravico v Turčiji dobile že leta 1934. Prav tako pa se poudarja vloga kmeta, kot človeka, ki je resnični gospodar Turčije in njene zemlje.
c) Sekularizem – ni pomenil le ločitve religije in države, ampak tudi ločitev religije od šolstva, kulture in pravnih zadev. To pa ni bilo gibanje, ki bi bilo ateistično ali proti bogu, bilo je le protiklerikalno. Tako kemalizem podpira moderen Islam, zavrača pa konservativen islam, ki je ovira pri razvoju in modernizmu.
č) Reformizem – ali tudi revolucionizem. Pomenil je predvsem to, da je Turčija naredila reforme, ki so ostarele, tradicionalne institucije zamenjale z modernimi.
Reformizem govori tudi o stalni potrebi po spreminjanju turške družbe in njeni usmeritvi proti zahodnim idealom.
d) Nacionalizem – Kemalistični nacionalizem je bil predvsem v službi ohranitve lastne nacije pred zahodnimi okupatorji po I.svetovni vojni. Na trenutke je dobil tudi rasistične tendence (proti Armencem in Grkom). Turški nacionalizem se je kazal predvsem v svojem antiimperializmu ter bojazni prevlade nekega razreda ali dinastije v sami Turčiji.
e) Statizem – predvsem opravičuje glavno in interventno vlogo države v regulaciji vsakdanjega življenja. To se je čutilo predvsem v posegih v ekonomijo (veliki projekti, kot so jezovi, elektrarne itd.). Turška država je bila tako lastnik večine industrije (Sansal 2006č).
Ti principi so bili dokončni in nespremenljivi, usmerjajoč republiko in zapisani v ustavi.
Atatürk se je pri svojih reformah države, najbolj osredotočil na sekularizem in nacionalizem. Pod njegovo vladavino je bil sprejet švicarski civilni zakonik, ukinjen je bil sultanat in kalifat ter ustanovljena republika, odpravljeno šariatsko pravo, ukinjena so bila religiozna sodišča, verske bratovščine (Mevlana), religiozne šole (Medres), koran je bil preveden v turščino, prevzeli so latinsko pisavo, kot dan počitka so zamenjali petek z nedeljo, zamenjali tradicionalna oblačila z zahodnjaškimi (fez, ruta), ženske so dobile volilno pravico (1936) in pravico kandidiranja za volitve v narodno skupščino
RAZVOJ TURČIJE
Turčija je kot naslednica otomanskega imperija leta 1908 z revolucijo postala ustavna monarhija, 29. oktobra 1923 pa se je preoblikovala v republiko Turčijo. Takrat so bili narejeni prvi koraki h kasnejšim številnim socialnim, političnim in ekonomskim reformam. Parlamentarni sistem so uvedli že pred več kot sto leti. Posvetno, od religije ločeno ustavo in velikopotezne reforme socialnega reda in sistema je uvedel Mustafa Kemal Atatürk (ki je leta 1923 z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko in tako ustanovil sodobno republiko Turčijo), vodja turškega osvobodilnega gibanja po prvi svetovni vojni in
prvi predsednik nove republike (Rep. of Turkey 2006). Sekularizacija in zakonska zaščita demokratičnih pravic sta dva dosežka, zaradi katerih je Turčija velikopred svojimi današnjimi sosedi. Vsaka socialna in institucionalna sprememba vpliva tudi na okolje. Reforme v prvi polovici 20. stoletja so pospešile modernizacijo življenja. Spremljale pa so jo stalna skrb za ohranitev tradicije in kulture. Spremembe v okolju so bile vidne, vendar še zdaleč niso imele novodobnih razsežnosti. »Do druge svetovne vojne je bila Turčija enostrankarska republika. Bilo je nekaj poskusov sestavljanja opozicije, a niso bili uspešni. 1946. se je zgodil prvi poskus večstrankarskih volitev. Ni uspel, čeprav je postalo očitno, da so glasovi rasli tudi opoziciji«.
Od leta 1923 do 1946 je za Turčijo značilno enostrankarstvo - Turška republikanska ljudska stranka – za katero je bila značilna, za tiste čase, močno demokratična politika. Leta 1938 je Mustafa Kemal Atatürk umrl. Naslednji predsednik je postal Ismet Inonu, človek, ki se je zavzel, da bo nadaljeval enako politiko, kot jo je vodil prejšnji predsednik Atatürk. Inonu je bil tisti, ki je v Turčiji prekinil z enostrankarstvom in dovolil prve opozicijske stranke - leta 1945. Prva opozicijska stranka je postala Demokratska stranka Turčije, stranka »malih ljudi«. Leta 1950 je ta stranka na volitvah dobila večino glasov in si tako zagotovila oblast in večino v skupščini. Demokratska stranka je na čelu s svojim predsednikom Adnanom Mendresom hotela zopet vzpostaviti enostrankarstvo in zaustaviti razvoj demokracije, kar ni bilo ravno težko, saj je bilo to po ustavi iz leta 1924 povsem legitimno. Zgodnja 50. leta 20. stoletja štejemo v zlato dobo Menderesove vladavine: Demokratska stranka je izkoriščala vero v politične razloge – ustanavljala je npr.verske šole, povečala proračun za gradnjo verskih objektov ter je dovoljevala rivalstvo med različnimi fundamentalističnimi verskimi gibanji. Poleg tega je močno cenzurirala tisk, omejevala pojavljanje opozicijskih strank v medijih in jih nadzorovala. Nasilni protesti in civilni vojaški udari so tako postali edino možno sredstvo za izražanje nestrinjanja in oponiranja oblasti. V začetku 60. let so se razplamtele številne študentske demonstracije, saj je oblast postajala vse bolj avtoritarna, opozicija pa je bila popolnoma zadušena. Proti državnemu sekularizmu pa so se vse bolj obračala tudi fundamentalistična verska gibanja. Turčija je bila v totalnem kaosu. Vojska, braniteljica države in ustave od dneva ustanovitve republike, je 27. maja 1960 v državi prevzela oblast. Obljubila je novo ustavo in vrnitev oblasti svobodno izvoljeni civilni vladi. Razpustila je parlament, zaprla člane Demokratske stranke in sodila njenim vodjem. Menderes je bil še z dvema svojima ministroma usmrčen. Mnogi pa pravijo, da naj bi šlo bolj za politično kot pravno dejanje. Leta 1961 je bila osnovana nova ustava, k osnovanju katere je vojaška vlada povabila ugledne akademike, predvsem iz krogov nekdanje Republikanske ljudske stranke. Z novo ustavo so bili položeni temelji za nov dvodomni parlament, neodvisno sodstvo, ustanovitev ustavnega sodišča in nacionalnega varnostnega sveta. Položeni so bili temelji svobodne in demokratične družbe. Še istega leta so bile razpisane nove volitve v Veliko narodno skupščino. Demokratska stranka po teh volitvah v parlament sicer ni prišla, ostalo pa je njeno politično zaledje. Njen duh in vpliv se je čutil v Stranki pravičnosti in razvoja, ki je zagovarjala nekatere interese te stranke. Oblast je bila razdeljena na dva pola: Republikansko ljudsko stranko in Stranko pravičnosti in razvoja, s katerima je v Turčiji sledila doba korenitih socialnih, ekonomskih in demografskih sprememb, ki so se začele v začetku 80. let.
MODERNA TURČIJA
V državi živi 72 milijonov ljudi. Uradni jezik je turščina. Treba je vedeti, da narodnostne manjšine nimajo uradnega statusa. Največ je Kurdov; obsegajo 20% populacije, živijo pa v vzhodni Anatoliji. Skoraj vsi prebivalci so muslimani (suniti) 99%, v državi pa živi še okoli 1% judov in kristjanov (največ pravoslavnih). Gre za demografsko mlado prebivalstvo.
Po 2. svetovni vojni se je začelo močno preseljevanje na urbana območja, kjer živi že skoraj 70 odstotkov ljudi. Republika, ki jo je ustanovil Atatürk, sooblikovali pa njegovi nasledniki, je danes radikalno drugačna od tiste imperialne turške republike za časa otomanskega cesarstva. Turčija je upravno razdeljena na 79 provinc z upravnim središčem v Ankari.
Turčija kot proevropsko usmerjena država se je začela demokratizirati, saj je bilo povezovanje z Evropo pogojeno z demokratizacijo političnega sistema in uveljavljanja človekovih pravic ter svoboščin.
Za turško republiko je po zadnji, še danes veljavni ustavi, ki je bila sprejeta leta 1982, značilen sistem parlamentarne demokracije. Je članica različnih povezav in zvez: ustanovna članica OECD-ja, članica Združenih narodov, zveze NATO (od leta 1952), Evropskega sveta, Združenja islamske konference in pridružena članica Evropske unije.
prirejeno po http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Kunc-Gregor.PDF