Čanakale, čikolata, čaj
Zjutraj nas je Yusuf čakal pred policijskim hotelom in odpeljal na zajtrk v bližnjo slaščičarno. Poskusimo pecivo z različnimi nadevi in popijemo čaj.
Ob 9. uri so nas že pričakovali na srednji šoli Fatma – Emin Kutvar Anadolu Lisesi, Balikesir-Caresi, ki je ena najboljših naravoslovnih gimnazij v regiji. Sledil je sprejem v ravnateljevi pisarni, obvezna izmenjava daril, klepet in že drugi kozarček čaja ali turška kava.
Malce smo bili že nestrpni, saj naših učencev nismo videli od včerajšnjega prihoda v Balikesir. Dobili smo se v šolski knjižnici, ki je hkrati tudi računalniška učilnica opremljena z moderno smart tablo. Učenci so nam hiteli pripovedovati o (ne)znanju angleščine turških gostiteljev, o hrani, ki jo je v izobilju, a je precej drugačna od slovenske in o WC-jih, ki so pogosto na štrbunk, pa tudi taki s plišastim sedalom.
Učitelji nismo edini, ki imamo malce nenavadno prenočišče. Gašper je komentiral, da živi v vojašnici, a smo hitro ugotovili, da sta z Nino B. nastanjena v stanovanjih v sklopu vojašnice. Razložili so nam, da je v bližini veliko vojaško letališče in je zato v mestu precej vojske.
Dopoldne so potekale predstavitve obeh držav, šol in učencev v projektu. Naši učenci so se izkazali z res dobrim znanjem angleščine, če jih primerjamo s turškimi vrstniki. Posebej še zato, ker imajo tu na urniku dvakrat več ur tega jezika.
Med odmorom smo končno prišli do interneta in tretjega čaja. Naši turški kolegi pa so poleg čaja res kadili kot Turki.
Namesto kosila so nam pripravili pokušino njihovih tipičnih jedi. Učencem so najbolj teknile sladice, do sarmic in raznih pit pa so bili bolj nezaupljivi. Za največjega gurmana se je izkazal Tilen, ki poskusil večino jedi in vzel še dodatek. Po kosilu je sledil še četrti in peti čaj.
Po dveh dneh našega gostovanja smo ugotovili, da Turki popijejo več čaja kot kave. Večino čaja, ki se ga pije v malih steklenih kozarčkih z dvema kockama sladkorja in po želji z limono, pridelajo v črnomorskem območju.
Popoldne so imeli učenci “lov za zakladom” (znamenitostmi) po Balikesirju. Razdelili so jih v mešane turško-slovenske skupine, nabasali v minibus, ki je že pred šolo doživel manjšo prometno nesrečo in jih peljali v stari del mesta. Njihove naloge so bile različne. Poiskati so morali najstarejšo mošejo v mestu, najvišji stolp, popiti kozarček čaja, pokusiti določeno lokalno sladico in se v dokaz fotografirati. Ob povratku na šolo je vsaka skupina pokazala svoje fotografije in morala odgovoriti na dodatna vprašanja g. Yusufa o znamenitostih. Nekateri so se izkazali kot pravi mali poznavalci Balikesirja in turških običajev.
Fatma in Dilek, šolska psihologinja in anglistka, sta tudi nam učiteljem razkazali središče mesta. Celo pot smo degustirali. Občutek imam, da bomo vsi prišli nazaj z dodatnimi kilogrami. Turška kava, lokum, çiğköfte, čaj, pečeno čičeriko, pistacije v kavnem prahu.
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Yusuf nas je vse povabil na šolsko gledališko predstavo ob 100. obletnici prve svetovne vojne v center mesta.
Učenci so se razkropili po domovih, učitelji pa smo se še za trenutek zadržali na šoli, da smo dorekli še zadnje podrobnosti za naslednji dan, nato pa smo jo peš mahnili do svojega policijskega hotela.
Zvečer, po obveznem ̏çayu ̏, menda že sedmi danes, smo se dobili v mestnem gledališču. Dvorana je bila nabito polna. Kot VIP goste so nas posedli v prvi dve vrsti, tako da smo imeli odličen pogled na oder. Kulise z obvezno ogromno sliko Atatürka v ozadju, ki je bdel nad čvekajočo množico obiskovalcev, ki niso prenehali klepetati, niti ko je povezovalka otvorila predstavo. Zanimivo, da je veliko ljudi med predstavo glasno komentiralo dogajanje na odru, klepetalo po telefonu ali prepevalo razen… Težko je ubesediti, kaj smo doživeli, zato je morebiti bolje, da najprej na kratko povzamemo srž zgodbe, ki je bila postavljena na začetek prve svetovne vojne. Dijaki so uspeli v uri, kolikor je bila dolga predstava, predstaviti bolečino, ponos in nacionalni zanos žene in matere, ki je v boju pri Çanakkalah izgubila moža in dva sinova. Çanakkale ima v turški zgodovini posebno mesto, saj simbolizira veliko bolečino in hkrati rojstvo velikega junaka, Mustafa Kemala Atatürka, ki je popeljal Turčijo iz okostenelega otomanskega cesartva v moderno državo. Odziv občinstva na dogajanje na odru je bil za nas nepopisno presenteljiv. Ploskali in vzklikali so vsakič, ko je kateri izmed vojakov junaško padel na bojišču, malodane jokali so z mamo na odru, ki je točila neutolažljive solze ob izgubi svojih dragih, in takorekoč padali v trans, ko je kateri izmed glavnih likov s patriotsko držo nekaj zakričal v množico. To je bila za nas prava učna ura patriotizma.
Zjutraj nas je Yusuf čakal pred policijskim hotelom in odpeljal na zajtrk v bližnjo slaščičarno. Poskusimo pecivo z različnimi nadevi in popijemo čaj.
Ob 9. uri so nas že pričakovali na srednji šoli Fatma – Emin Kutvar Anadolu Lisesi, Balikesir-Caresi, ki je ena najboljših naravoslovnih gimnazij v regiji. Sledil je sprejem v ravnateljevi pisarni, obvezna izmenjava daril, klepet in že drugi kozarček čaja ali turška kava.
Malce smo bili že nestrpni, saj naših učencev nismo videli od včerajšnjega prihoda v Balikesir. Dobili smo se v šolski knjižnici, ki je hkrati tudi računalniška učilnica opremljena z moderno smart tablo. Učenci so nam hiteli pripovedovati o (ne)znanju angleščine turških gostiteljev, o hrani, ki jo je v izobilju, a je precej drugačna od slovenske in o WC-jih, ki so pogosto na štrbunk, pa tudi taki s plišastim sedalom.
Učitelji nismo edini, ki imamo malce nenavadno prenočišče. Gašper je komentiral, da živi v vojašnici, a smo hitro ugotovili, da sta z Nino B. nastanjena v stanovanjih v sklopu vojašnice. Razložili so nam, da je v bližini veliko vojaško letališče in je zato v mestu precej vojske.
Dopoldne so potekale predstavitve obeh držav, šol in učencev v projektu. Naši učenci so se izkazali z res dobrim znanjem angleščine, če jih primerjamo s turškimi vrstniki. Posebej še zato, ker imajo tu na urniku dvakrat več ur tega jezika.
Med odmorom smo končno prišli do interneta in tretjega čaja. Naši turški kolegi pa so poleg čaja res kadili kot Turki.
Namesto kosila so nam pripravili pokušino njihovih tipičnih jedi. Učencem so najbolj teknile sladice, do sarmic in raznih pit pa so bili bolj nezaupljivi. Za največjega gurmana se je izkazal Tilen, ki poskusil večino jedi in vzel še dodatek. Po kosilu je sledil še četrti in peti čaj.
Po dveh dneh našega gostovanja smo ugotovili, da Turki popijejo več čaja kot kave. Večino čaja, ki se ga pije v malih steklenih kozarčkih z dvema kockama sladkorja in po želji z limono, pridelajo v črnomorskem območju.
Popoldne so imeli učenci “lov za zakladom” (znamenitostmi) po Balikesirju. Razdelili so jih v mešane turško-slovenske skupine, nabasali v minibus, ki je že pred šolo doživel manjšo prometno nesrečo in jih peljali v stari del mesta. Njihove naloge so bile različne. Poiskati so morali najstarejšo mošejo v mestu, najvišji stolp, popiti kozarček čaja, pokusiti določeno lokalno sladico in se v dokaz fotografirati. Ob povratku na šolo je vsaka skupina pokazala svoje fotografije in morala odgovoriti na dodatna vprašanja g. Yusufa o znamenitostih. Nekateri so se izkazali kot pravi mali poznavalci Balikesirja in turških običajev.
Fatma in Dilek, šolska psihologinja in anglistka, sta tudi nam učiteljem razkazali središče mesta. Celo pot smo degustirali. Občutek imam, da bomo vsi prišli nazaj z dodatnimi kilogrami. Turška kava, lokum, çiğköfte, čaj, pečeno čičeriko, pistacije v kavnem prahu.
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Yusuf nas je vse povabil na šolsko gledališko predstavo ob 100. obletnici prve svetovne vojne v center mesta.
Učenci so se razkropili po domovih, učitelji pa smo se še za trenutek zadržali na šoli, da smo dorekli še zadnje podrobnosti za naslednji dan, nato pa smo jo peš mahnili do svojega policijskega hotela.
Zvečer, po obveznem ̏çayu ̏, menda že sedmi danes, smo se dobili v mestnem gledališču. Dvorana je bila nabito polna. Kot VIP goste so nas posedli v prvi dve vrsti, tako da smo imeli odličen pogled na oder. Kulise z obvezno ogromno sliko Atatürka v ozadju, ki je bdel nad čvekajočo množico obiskovalcev, ki niso prenehali klepetati, niti ko je povezovalka otvorila predstavo. Zanimivo, da je veliko ljudi med predstavo glasno komentiralo dogajanje na odru, klepetalo po telefonu ali prepevalo razen… Težko je ubesediti, kaj smo doživeli, zato je morebiti bolje, da najprej na kratko povzamemo srž zgodbe, ki je bila postavljena na začetek prve svetovne vojne. Dijaki so uspeli v uri, kolikor je bila dolga predstava, predstaviti bolečino, ponos in nacionalni zanos žene in matere, ki je v boju pri Çanakkalah izgubila moža in dva sinova. Çanakkale ima v turški zgodovini posebno mesto, saj simbolizira veliko bolečino in hkrati rojstvo velikega junaka, Mustafa Kemala Atatürka, ki je popeljal Turčijo iz okostenelega otomanskega cesartva v moderno državo. Odziv občinstva na dogajanje na odru je bil za nas nepopisno presenteljiv. Ploskali in vzklikali so vsakič, ko je kateri izmed vojakov junaško padel na bojišču, malodane jokali so z mamo na odru, ki je točila neutolažljive solze ob izgubi svojih dragih, in takorekoč padali v trans, ko je kateri izmed glavnih likov s patriotsko držo nekaj zakričal v množico. To je bila za nas prava učna ura patriotizma.