Popolnoma smo že padli v turški bioritem. Pred sončnim vzhodom, okoli 5h, nas vsako jutro zbudi mujezin, ki kliče k molitvi. Kot nemuslimani smo se obrnili na levi bok in spali dalje.
Prvič smo šli sami na zajtrk in odkrili, da so cene res neprimerljive z našimi. Za kos peciva in čaj smo odšteli 2 TL, kar bi bilo okoli 0,70 €.
Učenci se vsako jutro zberejo v šolski kantini, kjer lahko pojejo kosilo, si kupijo malico in pijačo. Fatma - Emin Kutvar Anadolu Lisesi Balikesir je za turške razmere srednje velika šola. Obiskuje jo okoli 400 učencev od 15. do 18. leta starosti. Šolo sta 1996 ustanovila Fatma in Emin Kutvar in s tem omogočila kvalitetno šolanje otrok, ki jih sama nista mogla imeti.
Pouk se prične ob 8.40. Dopoldne imajo štiri šolske ure, sledi enourni odmor za kosilo. Po kosilu pa opravijo še štiri ure in s poukom zaključijo okoli 17h.
Naše dopoldne je minilo ob delavnicah in predstavitvah prve svetovne vojne.
Gostitelji so nas za kosilo peljali na pide, neke vrste turško pico, v bližnjo restavracijo.
Popoldne se je nadaljevalo v likovni delavnici, kjer so učenci spoznali ebru, posebno tehniko turškega vodnega slikanja. Do odhoda k družinam so se pomerili še v športnih igrah.
Muharrem Taha, eden od učiteljev, nas je peljal na grič nad mestom, kjer se poleg oddajnikov nahaja spomenik 1. svetovne vojne, več kot 100 m2 velika turška zastava in od koder je lep razgled na okolico. Šele od tu smo videli, kako velik je Balikesir. Ideja, da bi se peš vrnili v mesto je odpadla, saj smo bili pri 4 stopinjah in močnem vetru popolnoma premraženi.
Dilek in Fatma sta nas zvečer povabili na kebab, ki so ga pekli na odprtem ognju pred nami. Bila je res zanimiva izkušnja in odličen kebab. Izvedeli smo tudi, da se izraz kebab uporablja severu Turčije, kebap pa bolj na jugu.
Prijetno smo bili presenečeni, ko nas je po večerji Dilek povabila k sebi domov na čaj, kavo in raki, turško žganje. Povedali so nam, da je pitje alkohola stvar osebne odločitve, da se ga da kupiti v skoraj vsaki trgovini, v lokalih pa se ga ne da naročiti. Dobili smo vtis, da Turki, če že pijejo alkohol, počnejo to doma.
Dilekina 4-članska družina živi v hiši v urejeni novi soseski na robu Balikesirja. Hiša je zelo moderno opremljena in se prav nič ne razlikuje od povprečnega slovenskega stanovanja. Dilekin mož, ki je tudi učitelj, nam je ponudil raki, gostiteljica pa nam je pokazala, kako se skuhata prava turška kava in čaj.
Klepetali smo o različnih stvareh. Turške kolege je zanimalo koliko v Sloveniji zaslužimo, kakšen vtis smo dobili o Turkih, kaj se v Evropi govori in piše o Turčiji. Mi pa smo jih spraševali o tipični turški družini, pa tudi o bolj občutljivih temah kot so Kurdi in vprašanje Cipra.
Italija ima svoj Jug, Turčija pa svoj Vzhod, smo skupaj zaključili in jih povabili v Slovenijo.
Dan smo zaključili s potresom z magnitudo 3,8. Ponoči se je menda zvrstilo še pet šibkejših potresov.
Prvič smo šli sami na zajtrk in odkrili, da so cene res neprimerljive z našimi. Za kos peciva in čaj smo odšteli 2 TL, kar bi bilo okoli 0,70 €.
Učenci se vsako jutro zberejo v šolski kantini, kjer lahko pojejo kosilo, si kupijo malico in pijačo. Fatma - Emin Kutvar Anadolu Lisesi Balikesir je za turške razmere srednje velika šola. Obiskuje jo okoli 400 učencev od 15. do 18. leta starosti. Šolo sta 1996 ustanovila Fatma in Emin Kutvar in s tem omogočila kvalitetno šolanje otrok, ki jih sama nista mogla imeti.
Pouk se prične ob 8.40. Dopoldne imajo štiri šolske ure, sledi enourni odmor za kosilo. Po kosilu pa opravijo še štiri ure in s poukom zaključijo okoli 17h.
Naše dopoldne je minilo ob delavnicah in predstavitvah prve svetovne vojne.
Gostitelji so nas za kosilo peljali na pide, neke vrste turško pico, v bližnjo restavracijo.
Popoldne se je nadaljevalo v likovni delavnici, kjer so učenci spoznali ebru, posebno tehniko turškega vodnega slikanja. Do odhoda k družinam so se pomerili še v športnih igrah.
Muharrem Taha, eden od učiteljev, nas je peljal na grič nad mestom, kjer se poleg oddajnikov nahaja spomenik 1. svetovne vojne, več kot 100 m2 velika turška zastava in od koder je lep razgled na okolico. Šele od tu smo videli, kako velik je Balikesir. Ideja, da bi se peš vrnili v mesto je odpadla, saj smo bili pri 4 stopinjah in močnem vetru popolnoma premraženi.
Dilek in Fatma sta nas zvečer povabili na kebab, ki so ga pekli na odprtem ognju pred nami. Bila je res zanimiva izkušnja in odličen kebab. Izvedeli smo tudi, da se izraz kebab uporablja severu Turčije, kebap pa bolj na jugu.
Prijetno smo bili presenečeni, ko nas je po večerji Dilek povabila k sebi domov na čaj, kavo in raki, turško žganje. Povedali so nam, da je pitje alkohola stvar osebne odločitve, da se ga da kupiti v skoraj vsaki trgovini, v lokalih pa se ga ne da naročiti. Dobili smo vtis, da Turki, če že pijejo alkohol, počnejo to doma.
Dilekina 4-članska družina živi v hiši v urejeni novi soseski na robu Balikesirja. Hiša je zelo moderno opremljena in se prav nič ne razlikuje od povprečnega slovenskega stanovanja. Dilekin mož, ki je tudi učitelj, nam je ponudil raki, gostiteljica pa nam je pokazala, kako se skuhata prava turška kava in čaj.
Klepetali smo o različnih stvareh. Turške kolege je zanimalo koliko v Sloveniji zaslužimo, kakšen vtis smo dobili o Turkih, kaj se v Evropi govori in piše o Turčiji. Mi pa smo jih spraševali o tipični turški družini, pa tudi o bolj občutljivih temah kot so Kurdi in vprašanje Cipra.
Italija ima svoj Jug, Turčija pa svoj Vzhod, smo skupaj zaključili in jih povabili v Slovenijo.
Dan smo zaključili s potresom z magnitudo 3,8. Ponoči se je menda zvrstilo še pet šibkejših potresov.
Wi-fi je tukaj prava redkost, tako da izkoristimo vsako priložnost, da se vam oglasimo. Na hitro smo naložili nekaj današnjih fotografije, komentar pa še sledi. Jutri gremo jutri za cel dan na obalo Egejskega morja, torej bo malo verjetnosti za internet.
Pozdravček vsem od vseh :)
Pozdravček vsem od vseh :)