Turški jezik spada med altajske jezike, ki izvirajo iz zahodne Mongolije. Po razpadu osmanskega carstva se je pod predsednikom Atatürkom prebudila narodna zavest, ki se opira na turške korenine in ne na islamsko-arabsko dediščino. Politični preobrat je privedel leta 1928 tudi do uvedbe latinice. Turški črkopis zajema 29 črk:
a b c ç d e f g ğ h ı i j k l m n o ö p r s ş t u ü v y z.
Turščina sploh ni tako komplicirana. Znamo naročiti kebab, burek, čaj in kavo. Beremo že skoraj tekoče :) Vsak dan se, tudi s pomočjo hrvaščine/srbščine, naučimo nekaj novih turških besed:
sabun = milo
kat = nadstropje
şeker (šeker) = sladkor
patlican (patlidžan) = “melancan”
biber = poper
limon = limona
krema = smetana
baklava = baklava
domato = paradižnik
bodrum = klet
Turščina je seveda zelo kompliciran jezik in si ne moremo zapomniti niti najbolj preprostih fraz, kaj šele, da bi jih znali pravilno in razumljivo izgovoriti.
Zjutraj smo se vsi dobili pred našim policijskim hotelom od koder smo se odpeljali proti morju. Edremit, mesto ob Egejskem morju, je kakih 100 kilometrov zahodno od Balikesirja. Pot nas je vodila čez blago valovito kmetijsko in redko poseljeno pokrajino. Yusuf nam je razložil, da so sodobno hitro cesto zgradili pred dobrim letom. Zanimivo nam je bilo, da so po odstavnem pasu vozili traktorji, hodili pešci in živina.
Ustavili smo se v antičnem grškem mestu Antandros, danes malem obmorskem turističnem kraju, ki je bil zgodnje pomladno zaspan. Pretegnili smo noge, spili prvi čaj, fotografirali morje in se odpeljali dalje.
Na žalost je bila cesta, ki vodi do Zevsovega oltarja, zaprta. Legenda pravi, da naj bi Zevs z gora med Edremitom in Trojo opazoval trojansko vojno. Zadovoljiti smo se morali z muzejem oljčnega olja.
Postanek za kosilo smo imeli v turističnem središču Ayvalik, od koder je bilo vepo videti grški otok Lesbos. Jedli smo najbolj zanič toast z govejo klobaso živo roza barve. Obiskali smo lokalni bazar in si popravili okus z baklavo.
V bližini smo si ogledali Hudičevo mizo, ki se nahaja na vzpetini nad mestom in od koder je bil 360° razgled in odlična lokacija za zadnje skupne fotografije z našimi turškimi gostitelji.
Na večerjo nas je pospremil Muharrem Taha, učitelj matematike in geometrije. Turško gostoljubje, na katerega se moraš privaditi, je posebna izkušnja našega potovanja. Vedno te vprašajo, kaj bi želel jesti ali piti, a potem naredijo po svoje. Ne dovolijo ti plačati nič, popolnoma nič. Zavrniti ne smeš nič, ker so takoj užaljeni. Pravi incident smo povzročili že v torek, ko smo izpustili večerjo in je naš koordinator celo naslednje dopoldne “držal nos”. Tamara se mu je s svojo najuglajenejšo angleščino in najbolj milim izrazom na obrazu večkrat opravičila in do poldneva se je omehčal.
Tudi program naše izmenjave ni potekal tako kot smo se dogovorili, ampak po turškem scenariju. Tako je odpadel ogled Dardanel in so nas v zameno peljali do Egejskega morja, kar so nam že sprva ponudili.
Turško gostoljubje nas je na trenutke že začelo dušiti, saj smo si morali prav izboriti kakšno prosto urico v celem dnevu. Verjamemo, da je bilo njihovo početje dobro namerno, a nam nekoliko tuje.
Turki so tudi zelo neobremenjeni z lastnim izgledom, izgledom svojega avta, hotela in okolice.
Aha, pa še to: ada pomeni v turščini otok, deniz pa morje.
a b c ç d e f g ğ h ı i j k l m n o ö p r s ş t u ü v y z.
Turščina sploh ni tako komplicirana. Znamo naročiti kebab, burek, čaj in kavo. Beremo že skoraj tekoče :) Vsak dan se, tudi s pomočjo hrvaščine/srbščine, naučimo nekaj novih turških besed:
sabun = milo
kat = nadstropje
şeker (šeker) = sladkor
patlican (patlidžan) = “melancan”
biber = poper
limon = limona
krema = smetana
baklava = baklava
domato = paradižnik
bodrum = klet
Turščina je seveda zelo kompliciran jezik in si ne moremo zapomniti niti najbolj preprostih fraz, kaj šele, da bi jih znali pravilno in razumljivo izgovoriti.
Zjutraj smo se vsi dobili pred našim policijskim hotelom od koder smo se odpeljali proti morju. Edremit, mesto ob Egejskem morju, je kakih 100 kilometrov zahodno od Balikesirja. Pot nas je vodila čez blago valovito kmetijsko in redko poseljeno pokrajino. Yusuf nam je razložil, da so sodobno hitro cesto zgradili pred dobrim letom. Zanimivo nam je bilo, da so po odstavnem pasu vozili traktorji, hodili pešci in živina.
Ustavili smo se v antičnem grškem mestu Antandros, danes malem obmorskem turističnem kraju, ki je bil zgodnje pomladno zaspan. Pretegnili smo noge, spili prvi čaj, fotografirali morje in se odpeljali dalje.
Na žalost je bila cesta, ki vodi do Zevsovega oltarja, zaprta. Legenda pravi, da naj bi Zevs z gora med Edremitom in Trojo opazoval trojansko vojno. Zadovoljiti smo se morali z muzejem oljčnega olja.
Postanek za kosilo smo imeli v turističnem središču Ayvalik, od koder je bilo vepo videti grški otok Lesbos. Jedli smo najbolj zanič toast z govejo klobaso živo roza barve. Obiskali smo lokalni bazar in si popravili okus z baklavo.
V bližini smo si ogledali Hudičevo mizo, ki se nahaja na vzpetini nad mestom in od koder je bil 360° razgled in odlična lokacija za zadnje skupne fotografije z našimi turškimi gostitelji.
Na večerjo nas je pospremil Muharrem Taha, učitelj matematike in geometrije. Turško gostoljubje, na katerega se moraš privaditi, je posebna izkušnja našega potovanja. Vedno te vprašajo, kaj bi želel jesti ali piti, a potem naredijo po svoje. Ne dovolijo ti plačati nič, popolnoma nič. Zavrniti ne smeš nič, ker so takoj užaljeni. Pravi incident smo povzročili že v torek, ko smo izpustili večerjo in je naš koordinator celo naslednje dopoldne “držal nos”. Tamara se mu je s svojo najuglajenejšo angleščino in najbolj milim izrazom na obrazu večkrat opravičila in do poldneva se je omehčal.
Tudi program naše izmenjave ni potekal tako kot smo se dogovorili, ampak po turškem scenariju. Tako je odpadel ogled Dardanel in so nas v zameno peljali do Egejskega morja, kar so nam že sprva ponudili.
Turško gostoljubje nas je na trenutke že začelo dušiti, saj smo si morali prav izboriti kakšno prosto urico v celem dnevu. Verjamemo, da je bilo njihovo početje dobro namerno, a nam nekoliko tuje.
Turki so tudi zelo neobremenjeni z lastnim izgledom, izgledom svojega avta, hotela in okolice.
Aha, pa še to: ada pomeni v turščini otok, deniz pa morje.