Nasvidenje Balikesir, pozdravljen Istanbul!
Zjutraj smo se dobili kot ponavadi ob 8.30, a tokrat s kovčki. Dopoldne je minilo v spoznavanju turških obrti. Na hitro smo pojedli še kosilo in se poslovili od turških gostiteljev.
Zasuli so nas z darili, da nam je bilo kar malo nerodno. Njihova gostoljubnost je res nekaj posebnega.
Med potjo v Istanbul so učenci iz vreč, torb in nahrbtnikov vlekli darila, da smo imeli v kombiju pravi mali bazar. Pripovedovali so nam tudi svoje vtise o bivanju pri turških družinah:
- Da so jim dajali ogromno hrane, ki je včasih imela poseben okus, ker uporabljajo druge začimbe, včasih preveč pikantna hrana.
- Da je bil zajtrk precej bolj bogat kot pri nas (olive, paradižnik, kumare, siri, jajca, marmelada, maslo...).
- Da popijejo ogromno čaja.
- Da imajo najnovejše telefone.
- Da imajo stare in umazane avtomobile.
- Da ne znajo angleško.
- Da so njihova stanovanja večinoma podobna našim.
- Da imajo navadno stranišče in takega na štrbunk.
- Da so nekateri starši molili zgodaj zjutraj.
Enoglasno so rekli, da bi šli še enkrat na gostovanje. Da jim je bila včeš hrana, čaj, kava in prijaznost Turkov. Najbolj moteče je bilo njihovo neznanje/slabo znanje angleščine.
Severno od Burse se je oblačnost povečala in začelo je deževati.
Namesto 4-5 ur, kolikor običajno traja potovanje Balikesir - Istanbul, smo se vozili 7 ur in pol. Tri ure smo se vozili iz azijskega dela Istanbula v evropskega. Vsega je bila kriva zožitev pasov na mostu čez Bospor.
Ob 21. uri smo bili pred Istanbul hostlom v starem delu mesta. Paco, receptor v hostlu, je držal obljubo in čakala nas je ogromna soba. Odložili smo prtljago in na bližnjem bazarju povečerjali.
Zjutraj smo se dobili kot ponavadi ob 8.30, a tokrat s kovčki. Dopoldne je minilo v spoznavanju turških obrti. Na hitro smo pojedli še kosilo in se poslovili od turških gostiteljev.
Zasuli so nas z darili, da nam je bilo kar malo nerodno. Njihova gostoljubnost je res nekaj posebnega.
Med potjo v Istanbul so učenci iz vreč, torb in nahrbtnikov vlekli darila, da smo imeli v kombiju pravi mali bazar. Pripovedovali so nam tudi svoje vtise o bivanju pri turških družinah:
- Da so jim dajali ogromno hrane, ki je včasih imela poseben okus, ker uporabljajo druge začimbe, včasih preveč pikantna hrana.
- Da je bil zajtrk precej bolj bogat kot pri nas (olive, paradižnik, kumare, siri, jajca, marmelada, maslo...).
- Da popijejo ogromno čaja.
- Da imajo najnovejše telefone.
- Da imajo stare in umazane avtomobile.
- Da ne znajo angleško.
- Da so njihova stanovanja večinoma podobna našim.
- Da imajo navadno stranišče in takega na štrbunk.
- Da so nekateri starši molili zgodaj zjutraj.
Enoglasno so rekli, da bi šli še enkrat na gostovanje. Da jim je bila včeš hrana, čaj, kava in prijaznost Turkov. Najbolj moteče je bilo njihovo neznanje/slabo znanje angleščine.
Severno od Burse se je oblačnost povečala in začelo je deževati.
Namesto 4-5 ur, kolikor običajno traja potovanje Balikesir - Istanbul, smo se vozili 7 ur in pol. Tri ure smo se vozili iz azijskega dela Istanbula v evropskega. Vsega je bila kriva zožitev pasov na mostu čez Bospor.
Ob 21. uri smo bili pred Istanbul hostlom v starem delu mesta. Paco, receptor v hostlu, je držal obljubo in čakala nas je ogromna soba. Odložili smo prtljago in na bližnjem bazarju povečerjali.