Jutranji pogled skozi okno ni obetal kaj prida. Petdeset odtenkov sive. Sivo nebo se je nadaljevalo v sive stavbe in v sivino Bosporja. Dež.
Z nekaj potrpljenja smo se zvrstili v dveh straniščih, dveh tuših in pri enem umivalniku. Še vedno se nekako ne morem privaditi na to, da se v turška stranišča ne meče nič, niti toaletnega papirja. Za to imajo poleg straniščne školjke smetnjak.
Za 11€ na osebo smo dobili spanje v dormitoriju in soliden zajtrk in to 300 m stran od Hagie Sofije.
Oborožili smo se s šali, dežniki in dobro voljo in se podali na ulice Istanbula. Najprej do najbolj znane mošeje Hagie Sofije, ki nas v dežju ni preveč navdušila. Hiteli smo v Modro mošejo, ker jo za čas molitve zapirajo za uro in pol. To pomeni, da so hiteli tudi drugi turisti. Nekaj slabe volje je bilo že zaradi prerivanja v vrsti. Sledilo je sezuvanje in spravljanje mokrih čevljev in dežnikov v plastične vrečke. Medtem ti je nek korejski turist zlil vodo s svojega dežnika na tvoje noge, ali pa si stopil na preprogo, ki je bila mokra. Vmes so varnostniki stresali jezo na nekatere, ki so si želeli plastične vrečke pritrditi na noge namesto čevljev. Vonjave v predprostoru džamije tudi niso bile preveč prijetne. Notranjost je ogromna in veličastna. Ime naj bi mošeja dobila po modri barvi ploščic, s katerimi je okrašena notranjost. a zaradi prevelike gneče izgubi precej svojega čara.
Naša naslednja postaja je bila bazilika cisterna, podzemni vodni zbiralnik, ki je Konstantinopel oskrboval z vodo. Zgradili so ga v istem času kot Hagio Sofijo. Več kot 300 osvetljenih stebrov, dajejo prostoru poseben čar prostoru. Posebnost cisterne je steber, katerega spodnji del predstavlja narobe obrnjena glava Meduze.
Čez nekdanji hipodrom, ki je lahko sprejel 100.000 gledalcev in je danes večinoma pozidan, smo jo mahnili proti Velikemu bazarju.
Zavili smo v eno izmed številnih restravracij, kjer smo pojedli preprosto, a okusno kosilo in se nekoliko pogreli.
Pot nam je prekrižal prvi Starbucks coffee, ki nima nikakršne zgodovinske vrednosti, a smo morali obvezno popiti kavo in si nabrati spomnikov v obliki plastičnih kozarcev, sladkorčkov in slamic z njihovim logotipom.
Število ljudi se je z bližino bazarja eksponentno povečevalo. Malo nas je bilo strah peljati skupino otrok v tako množico, kjer se z lahkoto izgubiš, a brez bazarja ni Istanbula.
Prvih petnajst minut smo se tiščali skupaj in si skoraj nismo upali pogledati levo ali desno, potem pa nas je premagala radovednost in začelo se je orientalsko nakupovanje z barantanjem.
Najprej smo poskusili spretne trgovce prepričati, da gremo drugi dan domov in da nimamo več veliko denarja. A so nas hitro odpravili: “No money, no honey!”
Vsak je kupil nekaj malenkosti in zadovoljni smo skozi stranski vhod zapustili Veliki bazar.
Srečni smo bili, ker nismo nikogar izgubili, a kar naenkrat smo opazili, da smo se vsi skupaj izgubili.
Bazar se je nadaljeval tudi na ulici, ker je bila nepopisna reka ljudi, v glavnem samih domačinov. Trudili smo se obdržati skupaj, kar je bilo zelo težko, saj so se ljudje neprestano vrivali s strani.
Po desetih minutah hoje so postale ulice širše in trgovine bolj evropske, kar oddahnilo se nam je.
Prečkali smo Galata most, ki povezuje stari del mesta s predelom Beyoğlu, novim Istanbulom. Z mosta smo imeli lep pogled na oba dela mesta in na Zlati rog pod nami. Zlari rog je 7,5 km dolg morski zaliv, ki predstavlja dobro naravno pristanišče. Čez njega danes potekajo trije mostovi, četrti pa je še v gradnji.
Mimo stolpa Galata smo nadaljevali naš sprehod do Istiklal Caddesi, aveniji Istiklal, do trga Taksim. Če ima tako veliko mesto kot je Istanbul središče, je to potem trg Taksim. Leta 2013 so se dokaj miroljubne demonstracije proti preureditvi trga v nakupovalno središče sprevrgle v krvave proteste proti oblastem in takratnemu premieru Erdoganu, ki se je zavzemal za preureditev trga.
Da so Turki precej vroče krvi smo lahko opazili tudi sami, saj smo bili priča dvem pretepom in glasnemu vzklikanju in demonstriranju navijačev Galatasaraya na ulici Istiklal. Za varnost je skrbelo nekaj policijskih vozil z vodnimi topovi in par deset do zob oboroženih policajev, verjetno več kot samih demonstrantov. V bližnji trgovini smo vprašali, kaj se dogaja na ulici, pa so samo zamahnili z roko, da vedno nekaj protestirajo in da je tak prizor popolnoma običajen.
Naredili smo še postanek v Hard Rock Cafeju in se peš vrnili v hostel.
Verjetno ne pretiravam, če tako čez prst ocenim, da smo v dvanajstih urah po ulicah Istanbula prehodili 20 kilometrov in si uspeli pogledati nekaj največjih znamenitosti Istanbula.
Z nekaj potrpljenja smo se zvrstili v dveh straniščih, dveh tuših in pri enem umivalniku. Še vedno se nekako ne morem privaditi na to, da se v turška stranišča ne meče nič, niti toaletnega papirja. Za to imajo poleg straniščne školjke smetnjak.
Za 11€ na osebo smo dobili spanje v dormitoriju in soliden zajtrk in to 300 m stran od Hagie Sofije.
Oborožili smo se s šali, dežniki in dobro voljo in se podali na ulice Istanbula. Najprej do najbolj znane mošeje Hagie Sofije, ki nas v dežju ni preveč navdušila. Hiteli smo v Modro mošejo, ker jo za čas molitve zapirajo za uro in pol. To pomeni, da so hiteli tudi drugi turisti. Nekaj slabe volje je bilo že zaradi prerivanja v vrsti. Sledilo je sezuvanje in spravljanje mokrih čevljev in dežnikov v plastične vrečke. Medtem ti je nek korejski turist zlil vodo s svojega dežnika na tvoje noge, ali pa si stopil na preprogo, ki je bila mokra. Vmes so varnostniki stresali jezo na nekatere, ki so si želeli plastične vrečke pritrditi na noge namesto čevljev. Vonjave v predprostoru džamije tudi niso bile preveč prijetne. Notranjost je ogromna in veličastna. Ime naj bi mošeja dobila po modri barvi ploščic, s katerimi je okrašena notranjost. a zaradi prevelike gneče izgubi precej svojega čara.
Naša naslednja postaja je bila bazilika cisterna, podzemni vodni zbiralnik, ki je Konstantinopel oskrboval z vodo. Zgradili so ga v istem času kot Hagio Sofijo. Več kot 300 osvetljenih stebrov, dajejo prostoru poseben čar prostoru. Posebnost cisterne je steber, katerega spodnji del predstavlja narobe obrnjena glava Meduze.
Čez nekdanji hipodrom, ki je lahko sprejel 100.000 gledalcev in je danes večinoma pozidan, smo jo mahnili proti Velikemu bazarju.
Zavili smo v eno izmed številnih restravracij, kjer smo pojedli preprosto, a okusno kosilo in se nekoliko pogreli.
Pot nam je prekrižal prvi Starbucks coffee, ki nima nikakršne zgodovinske vrednosti, a smo morali obvezno popiti kavo in si nabrati spomnikov v obliki plastičnih kozarcev, sladkorčkov in slamic z njihovim logotipom.
Število ljudi se je z bližino bazarja eksponentno povečevalo. Malo nas je bilo strah peljati skupino otrok v tako množico, kjer se z lahkoto izgubiš, a brez bazarja ni Istanbula.
Prvih petnajst minut smo se tiščali skupaj in si skoraj nismo upali pogledati levo ali desno, potem pa nas je premagala radovednost in začelo se je orientalsko nakupovanje z barantanjem.
Najprej smo poskusili spretne trgovce prepričati, da gremo drugi dan domov in da nimamo več veliko denarja. A so nas hitro odpravili: “No money, no honey!”
Vsak je kupil nekaj malenkosti in zadovoljni smo skozi stranski vhod zapustili Veliki bazar.
Srečni smo bili, ker nismo nikogar izgubili, a kar naenkrat smo opazili, da smo se vsi skupaj izgubili.
Bazar se je nadaljeval tudi na ulici, ker je bila nepopisna reka ljudi, v glavnem samih domačinov. Trudili smo se obdržati skupaj, kar je bilo zelo težko, saj so se ljudje neprestano vrivali s strani.
Po desetih minutah hoje so postale ulice širše in trgovine bolj evropske, kar oddahnilo se nam je.
Prečkali smo Galata most, ki povezuje stari del mesta s predelom Beyoğlu, novim Istanbulom. Z mosta smo imeli lep pogled na oba dela mesta in na Zlati rog pod nami. Zlari rog je 7,5 km dolg morski zaliv, ki predstavlja dobro naravno pristanišče. Čez njega danes potekajo trije mostovi, četrti pa je še v gradnji.
Mimo stolpa Galata smo nadaljevali naš sprehod do Istiklal Caddesi, aveniji Istiklal, do trga Taksim. Če ima tako veliko mesto kot je Istanbul središče, je to potem trg Taksim. Leta 2013 so se dokaj miroljubne demonstracije proti preureditvi trga v nakupovalno središče sprevrgle v krvave proteste proti oblastem in takratnemu premieru Erdoganu, ki se je zavzemal za preureditev trga.
Da so Turki precej vroče krvi smo lahko opazili tudi sami, saj smo bili priča dvem pretepom in glasnemu vzklikanju in demonstriranju navijačev Galatasaraya na ulici Istiklal. Za varnost je skrbelo nekaj policijskih vozil z vodnimi topovi in par deset do zob oboroženih policajev, verjetno več kot samih demonstrantov. V bližnji trgovini smo vprašali, kaj se dogaja na ulici, pa so samo zamahnili z roko, da vedno nekaj protestirajo in da je tak prizor popolnoma običajen.
Naredili smo še postanek v Hard Rock Cafeju in se peš vrnili v hostel.
Verjetno ne pretiravam, če tako čez prst ocenim, da smo v dvanajstih urah po ulicah Istanbula prehodili 20 kilometrov in si uspeli pogledati nekaj največjih znamenitosti Istanbula.