Šolski kombi nas je pobral pred šolo ob 8.15 in nas odpeljal do letališča na Brniku. Let do je trajal slabi dve uri, tako da smo v Istanbulu pristali ob 14.30 po lokalnem času.
Formalnosti na carini smo opravili hiro, pobrali prtljago in šli v lov za šoferjem, ki naj bi nas peljal do mesta Balikesir, kjer bomo preživeli cel teden.
Ob 15.30 smo se odpeljali z letališča in padli ravno v prometno konico. Po polžje smo se premikali in v eni uri mogoče naredili 25 kilometrov. Istanbulu ni bilo videti konca. Na obeh straneh avtoceste se gradijo novi kompleksi stolpnic in nakupovalnic središč. Peljali smo se čez Bospor in zapustili Evropo. In Istanbula še kar ni konec. Z 12, po nekaterih ocenah celo 13 milijoni, je menda najhitreje rastoče mesto v Evropi
Naš šofer Mesut, po naše Srečko, je bil zelo prijazen, a kaj, ko je znal le tri besede angleško in je bila komunikacija z njim zelo omejena.
Za 350 kilometrov med Istanbulom in Balikesirjem, smo z dvema postankoma za WC in motorin, turško dizel, porabili 5 ur in pol. Opazili smo, da je to območje med Istanulom, Burso in Balikesirjem zelo gosto naseljeno in precej industrijsko. Med svetlečimi napisi znanih in neznanih blagovnih znamk, so nas le mošeje z minareti opominjale, da nismo več v Evropi.
Dokler je bilo svetlo, smo skozi okna kombija opazovali pokrajino, potem pa smo klepetali, pripravljali darila za družine in poslušali turško glasbo po izboru našega šoferja.
Točno ob 21h smo prispeli v Balikesir, kjer so nas že čakale turške družine. Prijazni, nasmejani in zelo različni. Od zelo "evropskega" gospoda, ki je znal angleško do turških mam z rutami na glavi in kopice malih otrok.
Naše učence so turški vrstniki hitro prepoznali, takoj je stekel pogovor in v desetih minutah smo učitelji ostali sami.
Učitelji smo se namestili v preprostem hotelu, ki nosi sumljivo ime Polisevi… Tako da mogoče spimo na lokalni policijski postaji :)
Naš turški koordinator, gospod Yusuf, nas je odpeljal v tipično turško restavracijo na pozno večerjo. Sredi restavracije je bila neke vrste mesnica, kjer smo si izbrali meso, ki so nam ga potem pripravili. Postregli so nam veliko skupno skledo zelene solate, rdečega zelja, kumaric in čebule. Turki solato običajno začinijo le z domačim olivnim oljem in limoninim sokom. Medtem so nam spekli jagnječe zarebrnice, kofte (nekaj med polpeti in čevapčiči) in šiškebab (ražnjiči) iz govedine, piščanca in jetrc?! Poleg smo pili ayran, neke vrste kefir. Že prvi dan smo bili deležni zanimivih in novih okusov. Za vsak slučaj sva s Tamaro zvečer pili linex. Učitelj Damijan pa ni bil preveč navdušen ayranom in je pogrešal kozarec briškega vina.
Formalnosti na carini smo opravili hiro, pobrali prtljago in šli v lov za šoferjem, ki naj bi nas peljal do mesta Balikesir, kjer bomo preživeli cel teden.
Ob 15.30 smo se odpeljali z letališča in padli ravno v prometno konico. Po polžje smo se premikali in v eni uri mogoče naredili 25 kilometrov. Istanbulu ni bilo videti konca. Na obeh straneh avtoceste se gradijo novi kompleksi stolpnic in nakupovalnic središč. Peljali smo se čez Bospor in zapustili Evropo. In Istanbula še kar ni konec. Z 12, po nekaterih ocenah celo 13 milijoni, je menda najhitreje rastoče mesto v Evropi
Naš šofer Mesut, po naše Srečko, je bil zelo prijazen, a kaj, ko je znal le tri besede angleško in je bila komunikacija z njim zelo omejena.
Za 350 kilometrov med Istanbulom in Balikesirjem, smo z dvema postankoma za WC in motorin, turško dizel, porabili 5 ur in pol. Opazili smo, da je to območje med Istanulom, Burso in Balikesirjem zelo gosto naseljeno in precej industrijsko. Med svetlečimi napisi znanih in neznanih blagovnih znamk, so nas le mošeje z minareti opominjale, da nismo več v Evropi.
Dokler je bilo svetlo, smo skozi okna kombija opazovali pokrajino, potem pa smo klepetali, pripravljali darila za družine in poslušali turško glasbo po izboru našega šoferja.
Točno ob 21h smo prispeli v Balikesir, kjer so nas že čakale turške družine. Prijazni, nasmejani in zelo različni. Od zelo "evropskega" gospoda, ki je znal angleško do turških mam z rutami na glavi in kopice malih otrok.
Naše učence so turški vrstniki hitro prepoznali, takoj je stekel pogovor in v desetih minutah smo učitelji ostali sami.
Učitelji smo se namestili v preprostem hotelu, ki nosi sumljivo ime Polisevi… Tako da mogoče spimo na lokalni policijski postaji :)
Naš turški koordinator, gospod Yusuf, nas je odpeljal v tipično turško restavracijo na pozno večerjo. Sredi restavracije je bila neke vrste mesnica, kjer smo si izbrali meso, ki so nam ga potem pripravili. Postregli so nam veliko skupno skledo zelene solate, rdečega zelja, kumaric in čebule. Turki solato običajno začinijo le z domačim olivnim oljem in limoninim sokom. Medtem so nam spekli jagnječe zarebrnice, kofte (nekaj med polpeti in čevapčiči) in šiškebab (ražnjiči) iz govedine, piščanca in jetrc?! Poleg smo pili ayran, neke vrste kefir. Že prvi dan smo bili deležni zanimivih in novih okusov. Za vsak slučaj sva s Tamaro zvečer pili linex. Učitelj Damijan pa ni bil preveč navdušen ayranom in je pogrešal kozarec briškega vina.